Zakaj starši »izgubimo živce« in kako to vpliva na otroke?
»Kako si lahko tako neroden? Kaj je narobe s tabo?! Spet delaš same neumnosti!« Zveni znano?
Ste tudi vi kdaj otroku zabrusili kaj podobnega? Je jezno oštevanje res najbolj naraven odziv na otrokovo neposlušnost in druge primere »neprimernosti«, kot so polit pomarančni sok, trmarjenje v trgovini in pozabljena domača naloga?
Nicola Schmidt, znana nemška avtorica, predavateljica in novinarka, se v priročniku Vzgoja brez oštevanja sprašuje: »Kako je mogoče, da razumne odrasle, ki na sestankih ali na delovnem mestu premorejo neskončno potrpljenja s strankami in sodelavci, njihovi otroci v nekaj sekundah spravijo ob živce in jim dvignejo tlak na 180?«
V nadaljevanju knjige dokazuje, da je za oštevanje bolj kot otrokovo obnašanje kriva preobremenjenost staršev. To prepričanje podkrepi s številnimi raziskavami, ki potrjujejo, da je umirjena vzgoja brez oštevanja mogoča, prijaznejša do staršev in otrok ter – zanimivo! – tudi bolj učinkovita.
Zakaj starši vzkipimo?
Primer iz družinskega življenja. Otrok prevrne kozarec pomarančnega soka, ki se razlije po belem prtu. Kakšna bo reakcija mame:
A. v torek popoldne, ko se je ravno dobro vrnila z dela, pol ure zapravila v prometni konici, zdaj pa pospravlja stanovanje in pripravlja večerjo?
B. v soboto zjutraj, ko mama spočita sedi pri družinskem zajtrku?
V prvem primeru bi v njej najbrž narasla jeza in otroka bi oštela. Morda bi povzdignila glas. V drugem primeru do oštevanja najverjetneje ne bi prišlo, dogodek bi minil brez večje pozornosti in stresa. Po odgovor, zakaj sta odziva tako različna, je treba pogledati v človeške možgane in mehanizme, ki delujejo v ozadju naših odzivov.
V prvem primeru je na delu možganska amigdala. Zaradi številnih situacij v našem dnevu, ki so sprožili stresne odzive, so naši možgani v stanju nenehnega stresa in zunanje dražljaje zaznavajo kot nevarnost in udeležence kot grožnjo. Ko smo pod stresom in utrujeni, je na delu možganska amigdala, ki aktivira naš reševalni sistem in v »boju za preživetje« zmanjša našo zmožnost za empatijo in razumevanje.
V drugem primeru je aktiven prefrontalni korteks, ki situacijo realno oceni in na podlagi te ocene sprejme odločitev glede primerne reakcije. Takrat sta na delu razumevanje in empatija.
Antropologi so se ljudstvu !Kung San iz Bocvane posvetili z velikim zanimanjem. Gre za izjemno umirjeno ljudstvo, kjer življenje poteka počasi in povezano – s skupnostjo, razširjeno družino in naravo. Posebno pozornost antropologov so pritegnile njihove vzgojne navade, ki temeljijo na neskončni potrpežljivosti, umirjenosti in popustljivosti. Otroci do 14. leta nimajo nobenih obveznosti, ves čas se lahko posvečajo prosti igri. Zanimivo je, da ti otroci kljub odsotnosti stroge avtoritete ne zrastejo v samovšečne tirane, ampak v umirjene, potrpežljive in nasmejane osebe in starše.
Naši možgani so v sodobnem načinu življenja pogosto v stanju stalnega stresa (aktivna je amigdala) in povsod vidijo nevarnost. »Ko smo v trajnem stresu, vzgajanje otrok postane zahtevno, ker so naša pomembna vzgojna polja zavrta: sočutje, potrpljenje, načrtovanje, osredotočenost, uvidevnost,« pojasnjuje avtorica priročnika.
»Preveč zame!«
Življenje se je v zadnjih sto letih korenito spremenilo. Nekoč so naši predniki živeli v skupnostih, kjer se je skrb za otroke in gospodinjska opravila porazdelila med člane širše družine. Čeprav je bilo lahko življenje v stalni povezanosti s širšim krogom družine in prijateljev z nekaterih vidikov tudi naporno, pa je tak način življenja močno razbremenil predvsem družine z majhnimi otroki.
Danes v veliki večini družinsko življenje poteka ločeno od širše družine in skupnosti. To pomeni, da je celotno breme vzgoje na ramenih staršev. K temu dodajmo še naporen delovnik in kmalu se ustvarijo idealne razmere za stanje nenehnega stresa, kjer je na delu amigdala, kar pomeni, da smo stalno v pripravljenosti na odziv »boj ali beg«. Otroke lahko v tem stanju dojemamo kot naše nasprotnike, naša sposobnost razumevanja in empatije je bistveno zmanjšana. Tako so ustvarjena plodna tla za izbruhe jeze in oštevanje.
Mirni živci se »izplačajo«
Raziskave kažejo, da način vzgoje, kjer starši vladajo in nadzor vzdržujejo s pritiskom in nagradami ter kaznijo, deluje samo, dokler je prisoten nadzor. Ko so takšni otroci brez nadzora, začutijo potrebo po sprostitvi pritiska in to naredijo s kršenjem pravil. »Kar deluje s pritiskom, v resnici sploh ne deluje,« je prepričana avtorica knjige.
Kako so starši z otroki izgubljali potrpljenje in ga spet našli?
Poleg tega obstaja velika nevarnost, da z jeznim oštevanjem povzročamo otrokom dolgoročno škodo. Različne študije nakazujejo, da travmatične izkušnje v otroštvu (kamor lahko spada tudi pogosto jezno oštevanje in sramotenje s strani staršev) povečajo dovzetnost za razvoj psihičnih motenj pri otroku.
Previdno v puberteti
V puberteti otroci ostro oštevanje občutijo kot napad na občutek lastne vrednosti. Študija, ki je zajela skoraj 1000 najstnikov, je dokazala, da kričanje in oštevanje:
- povečata možnost za pojav vedenjskih težav in depresivnih simptomov,
- zmanjšata občutek lastne vrednosti,
- vplivata na oblikovanje negativne samopodobe,
- zmanjšata samoobvladovanje mladostnikov.
Nasprotno se verjetnost, da se otroci kaj naučijo, bistveno poveča, če ne izvajamo dodatnega pritiska in ostanemo mirni in v stiku. Če ohranimo njihovo čast in dostojanstvo, če se počutijo kot otroci še vedno dragoceni in jih z očitki v slogu »nemogoč si!« ne razvrednotimo, so veliko bolj pripravljeni na sodelovanje.
Otrok, ki je vsakodnevno izpostavljen oštevanju, graji in številnim ne-jem, bo postal notranje napet, pazljiv in otrpel – ko bo pritisk premočen, ga bo sprostil z izbruhi besa in nasilja.
V stresnih trenutkih lahko pomaga rutina
V dnevu sprejmemo okoli 35.000 odločitev, kar je za možgane izjemno naporno. Telo samo se zaveda pomembnosti spočitih možganov, zato nas možgani takrat, ko smejo delovati rutinirano (kar zahteva bistveno manj presnovne energije in nevronskega truda), nagradijo s poplavo prijetnih živčnih prenašalcev. Zato premislite, kdaj pri vas v dnevu postane najbolj živčno in napeto, in poskusite v tem času potek olajšati z rutino, ki bo kar najbolj olajšala sosledje dogodkov.
Imamo res opravka z nepridipravi?
Kako govorimo s človekom, je odvisno predvsem od naše predstave o njem. Če verjamemo, da imamo pred seboj prijazno in dobro osebo, ki v svojem jedru želi pomagati in sodelovati, bo naš odziv drugačen, kot če verjamemo, da je pred nami nepridiprav, ki nam želi greniti življenje. Če smo prepričani, da otrok v svojem jedru želi sodelovati (npr. pospraviti kocke, ki jih je razmetal po tleh), ampak je v določenem trenutku neka druga sila močnejša (npr. želi se igrati z medvedkom), se bomo lažje uprli oštevanju. S tem se bodo tudi možnosti, da bo otrok kocke na koncu pospravil, znatno povečale.
Tri preprosta pravila, da se izognemo oštevanju
1. Ostanite mirni. Ko pride do situacije, v kateri bi začeli oštevati, se poskusite umiriti. V pomoč so vam lahko počasno dihanje, mantra v obliki vedno enakega stavka, miselno potovanje v najljubši kraj v naravi ipd.
2. Ostanite v stiku. Empatija in razumevanje sta najpomembnejši orodji za mirno in povezano starševstvo. »Vem, kako je, ko moraš prekiniti igro; tudi meni se ne ljubi kuhati večerje; lahko si predstavljam …« Ko otrok verjame, da ga razumete, je veliko več možnosti, da bo sodeloval.
3. Ponudite alternativo. Namesto brezkompromisnih zahtev otroku ponudite možnost udeležbe pri odločanju. Naj izbere, kateri pulover bo oblekel, katero opravilo bo opravil, kaj bo najprej pobral s tal …
Poskusite vpeljati zgornja pravila in kmalu boste ugotovili, da je oštevanje veliko manj učinkovit vzgojni ukrep kot razumevanje in empatija. Starši lahko otrokom damo jasna navodila, postavimo meje, vodimo in preprečujemo, hkrati pa ostanemo ljubeči in povezani.
